Omemba: Charlotte Gainsbourg

»Vrgla me je ven in prav mi je bilo, saj sem ji razbil obraz.«

»Zdaj ne čutim več bolečine, samo obžalovanje, da ne morem več z njim govoriti po telefonu. Pogrešam ga, ampak, kot pravite, vsak intervju mi ga za kratek čas pripelje nazaj. Zanima me, ali je vedel, da bo tako.«

»Staranje mi ni všeč, vendar tukaj pač nič ne moreš. Dopolniti 60 let ni bilo ravno veličastno, vendar sem imela to srečo, da nisem bila tako zelo lepa – staranje je res kruto do tistih, ki so bili izredno lepi.«

»To je moja hiša. Ne vem, kaj je: dnevna soba, glasbena soba, bordel, muzej ...«

»Zelo vesela in ganjena sem.«

»Upam, da bomo javnosti ponudili edinstveno izkušnjo, ki bo morda omogočila drugačen način vrednotenja njegovega dela.«

»To je bilo vse, kar mi je ostalo od njega, zato sem to hranila kot zaklad.«

»To je treba storiti – zaradi javnosti, pa tudi zaradi mojega duševnega zdravja. Moram to dopustiti. To mora biti dostopen kraj francoske dediščine.«

»Bil je naš Baudelaire, naš Apollinaire ... Pesmi je dvignil na raven umetnosti.«

»V krasni formi je bil. Vse se je zgodilo zelo na hitro. Ob enih popoldne sem še govoril z njim, dve uri pozneje mu je bilo slabo, zato so ga prepeljali v bolnišnico, kjer pa je umrl.«

»Le redkokdo ima tako dobro komunikacijo, kot sva jo imela jaz in Fela, ko sva igrala.«

»Bobne bi rad pripravil do petja in jih spremenil v orkester. Po svojih bobnih ne udriham. Raje jih božam. Če božaš svojo ženo, boš od nje dobil dobre stvari; če jo boš tepel, boš iz nje naredil svojo sovražnico.«